BARBARA KOTNIK

Sem Barbara Kotnik, po izobrazbi etnologinja in kulturna antropologinja, čaka pa me še zaključek magisterija iz pedagogike. Všeč mi je delo z ljudmi, čeprav so ljudje izjemno naporni. Rada imam red, sploh takrat, ko je kaos v meni. Včasih najbolj pogrešam tišino, čeprav zelo rada govorim. Sarkazem je moj način preživetja. Zabavno je loviti ravnotežje med vsemi svetovi, v katerih živim.

Do zaposlitve na projektu Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam sem delala kot prostovoljka v v različnih nevladnih organizacijah in društvih na področju pomoči otrokom, mladostnikom in starostnikom ter v LGTBQ društvih.

Usposabljam se za delo kustosinje pedagoginje v Narodni galeriji. Moj delovni dan je zelo raznolik. Včasih opravljam bolj administrativna dela, najbolj pa uživam v delu z obiskovalci, kljub temu da tovrstno delo zahteva veliko priprav. Do sedaj sem izvedla že nekaj inkluzivnih pedagoških in andragoških programov, ki temeljijo na veččutnem doživljanju umetnin. V Narodni galeriji trenutno pripravljamo kar nekaj pomembnih fizičnih in vsebinskih prilagoditev (trenutno že poteka priprava za izdelavo tipne slike), ki jo bodo naredile še bolj dostopno vsem obiskovalcem.

Dostopnost muzejev mi v prvi vrsti pomeni fizično dostopnost vseh obiskovalcev. Na tak način zaposleni kažejo nek odnos do obiskovalcev, pripadnikov ranljivih skupin. Nadalje menim, da so pomembne tudi dostopne vsebine, ki preko kreativne postavitve muzejskih predmetov presegajo distanco med obiskovalcem in vitrinami. Nenazadnje pa je pomembna tudi dostopnost v umu vsakega posameznika, ki muzej obiskuje ali v njem dela. Dostopnost v končni fazi presega prostorske razsežnosti, saj gre za zavedanje sočloveka, gre za izobraževanje in spoštovanje. Včasih je za dostopnost dovolj tudi iskren nasmeh in pogovor.

Barbara Kotnik. Foto: Urša Valič.
Barbara Kotnik. Foto: Urša Valič.