KATARINA NAHTIGAL

Sem Katarina, diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja. Obožujem branje, včasih povem kakšno pravljico, ki se ne konča nujno z »živela sta srečno do konca svojih dni« in opazujem življenje na svojem vrtičku, kjer delež hrane pojejo tudi polži.

Zanima me področje migracij. V času študija sem sodelovala pri raziskovanju načinov življenja prosilcev za azil in v sodelovanju z Mirovnim inštitutom izbrisanih prebivalcev Slovenije. Rezultat slednjega je bil tudi zbornik Zgodbe izbrisanih prebivalcev (Uršula Lipovec Čebron, Jelka Zorn, ur., Ljubljana: Sanje 2011).

Na projektu se v Slovenskem etnografskem muzeju usposabljam za kustosinjo dokumentalistko. V okviru usposabljanja sem najprej uredila fotografsko zbirko Jože Kozaka in jo pripravila za spletno objavo. V dogovoru z različnimi kustosi skeniram gradivo in urejam muzejsko zbirko negativov, ki se ji reče negativoteka. Urejam terenske zapiske etnologa Borisa Orla, čigar terenske ekipe so po drugi svetovni vojni zbirale etnografsko gradivo po različnih slovenskih pokrajinah, pričela pa bom tudi z zbiranjem gradiva o ranljivih skupinah na terenu. Delo v dokumentaciji obsega tudi delo s strankami in pripravo gradiva zanje.

Za dostopnost muzejev se mi zdi pomembno, da dajo muzeji glas različnim skupinam ljudi in jim tako omogočijo prostor, v katerem se lahko predstavijo in delujejo. Kajti kulturna dediščina ni enoznačna, temveč je mnogotera in mnogoglasna, prav tako kot so številčni glasovi različnih prebivalcev Slovenije in ne nazadnje celotnega planeta. Po mojem mnenju ni dovolj, da je muzej »o ljudeh in za ljudi«, temveč da je poudarek tudi na sodelovanju skupaj z ljudmi in na upoštevanju njihovih potreb, idej, želja. Muzeji so prostori srečevanja in druženja, prostori preseganja stereotipov in učenja strpnosti. Pomembni so zato, ker služijo temu, da nas spomnijo, kdo smo in kje je naš prostor v svetu. 

Katarina Nahtigal. Foto: Urša Valič.
Katarina Nahtigal. Foto: Urša Valič.