SANDRA JENKO

Moje ime je Sandra Jenko. Rodila sem se v Nemčiji, na Dunaju sem študirala teatrologijo, to je veda o zgodovini in teoriji gledališča, v Slovenijo pa so me pripeljale raziskave za magistrsko nalogo o nemškem gledališču v Ljubljani. Življenje tukaj me je prepričalo, da sem ostala – nenazadnje sem tu spoznala tudi svojega sedanjega moža. Z zaposlitvijo na projektu Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam in z usposabljanjem v Slovenskem gledališkem inštitutu, ki ima tudi muzej, sem dobila dolgo želeno priložnost, da postanem kustosinja pedagoginja.

Teatrologija ni ravno tipična smer za muzealca, čeprav se mi zdi, da je med gledališčem in muzejem kar nekaj vzporednic. Tako razstava kot predstava temeljita na zgodbi, ki jo želita vsaka s svojimi izraznimi sredstvi pripovedovati. Postavitev elementov v prostoru, svetloba, glasba in drugi avdio-vizualni elementi ustvarjajo vzdušje. Ena glavnih značilnosti gledališke predstave je vzajemna komunikacija med občinstvom in ustvarjalcem, ki poteka v živo. Prav takšna pa je tudi muzejska razstava, saj živi od stika z obiskovalci. Prav zato moramo muzejski delavci, še posebno muzejski pedagogi, izvajati programe za javnost in z javnostjo, saj lahko le v dialogu s publiko sporočila dosežejo svoje naslovnike.

S svojim prispevkom v projektu želim, da bi bile zgodbe in sporočila, ki jih pripovedujejo zbirke in razstave, dostopne čim širšemu krogu naslovnikov. Pri pripravi pedagoških in andragoških programov si pomagam z izkušnjami s področja gledališke pedagogike. Gledališka izrazna sredstva so odlični posredovalci znanja, saj oživijo predmete in na tak način gradijo most med vsebinami razstave in obiskovalci.

Sandra Jenko. Foto: Urša Valič.
Sandra Jenko. Foto: Urša Valič.