URŠA VALIČ

Pozdravljeni, moje ime je Urša. Od rojstva imam krajšo nogo, zato pri hoji uporabljam hodilni aparat. O sebi, kakor tudi o drugih, nisem nikoli razmišljala kot o pripadnikih neke ranljive družbene skupine, saj sem okoli sebe vedno združevala enkratne osebe, s katerimi smo vedno iskali drugačne poglede in kreativne možnosti za realizacijo življenjskih ciljev vsakega izmed nas.

Vztrajnost in delo sta me pripeljala do doktorata iz etnologije in kulturne antropologije. Pred zaposlitvijo na projektu sem študirala tudi fotografijo – moj najljubši hobi, ki sem se ga odločila profesionalizirati. Antropološka radovednost in zanimanje za fotografijo sta me pripeljali do Muzeja novejše zgodovine Slovenije, kjer se v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam usposabljam za kustosinjo dokumentalistko. Tu se v večini ukvarjam s shranjevanjem in predstavitvami fotografskega gradiva, vmes pa napišem tudi kakšen članek o dostopnosti, saj imam veliko strokovnih, predvsem pa lastnih izkušenj z družbeno dostopnostjo ranljivih skupin.

Svoje znanje in veselje do dela poskušam prenašati na druge, predvsem na mlajše in vse, ki si tega želijo. Zdi se mi zelo pomembno, da se v delo muzejev in predvsem v ustvarjanje muzejskih zgodb in razstav vključujemo tudi pripadniki tako imenovanih “ranljivih družbenih skupin”, saj na tak način opolnomočimo številne (pre-dolgo) prezrte glasove ter tako poskušamo pregnati diskriminacijo iz src in misli vseh ljudi.   

Urša Valič. Foto: Gašper Rems
Urša Valič. Foto: Gašper Rems